Več glav več ve
Piše Špela Brihta, foto: pixabay.com
Sodelovalno učenje
21. stoletje je stoletje sprememb, ki se dogajajo skoraj s svetlobno hitrostjo. Znanje kot skupek naučenih vsebin že zdavnaj ne zadošča več. Učiti se moramo vsak dan, vedno znova in celo življenje, pri tem pa moramo ubrati čim bolj raznovrstne strategije, če želimo, da bo naše znanje kar se da celostno, dinamično in prilagodljivo različnim situacijam.
Ena izmed oblik učenja, ki odstopa od klasičnega ‘guljenja’ knjige za mizo je sodelovalno učenje. Ljudje smo kot družabna bitja vseskozi del neke skupine. Najprej je to družina, potem razred v šoli, študijske skupine, kolektiv, različna društva, itd. Ostali udeleženci teh skupin so pomembni za naše delovanje na različnih življenjskih področjih, zato si moramo sleherno delo organizirati tako, da nam omogoča medsebojno sodelovanje.
Sodelovalno učenje je pri tem naš najboljši prijatelj, saj spodbuja spoznavne procese, obenem pa ustvarja odlične pogoje za socialno, čustveno in duhovno rast učečih. Spodbuja k aktivnemu delu, uporabi različnih strategij pri učenju in k boljšemu sodelovanju. Spodbuja notranjo motivacijo in izboljšuje medsebojne odnose udeležencev, pripomore k boljšemu vzdušju v skupini in tudi k večji pripravljenost za kasnejše sodelovanje izven skupine.
Kaj sploh je sodelovalno učenje?
»Je učenje v manjših skupinah, v katerih je delo zastavljeno tako, da obstaja pozitivna povezanost med člani skupine, ko skušajo s pomočjo neposredne interakcije pri učenju doseči skupen cilj tako, da je vsak član skupine odgovoren za uspeh le-te. « (Peklaj)
Pri tem je izjemno pomembno, da je jasno določena odgovornost vsakega posameznika in poudarjena pozitivna odvisnost članov skupine.
Kako ga vpeljemo v svoj potek učenja?
Prvi pogoj je, da si izberemo oz. ozavestimo skupino, v kateri bo učenje potekalo. Dobrodošlo je, da je skupina čim bolj raznolika, heterogena. V naslednjem koraku moramo seznaniti vse člane skupine z njihovo odgovornostjo za uspeh skupine. Ključno je, da razumejo, da so za uspeh odgovorni vsi in tudi, da bodo imeli korist od uspeha vsi. Pomembno je, da prav vsak prispeva svoj del k skupni nalogi.
Običajno potrebujemo tudi vodjo, ki razdeli naloge, usmerja skupino, daje vzpodbude in vzdržuje delovno vzdušje in razmerje med posameznikovo sposobnostjo in storilnostjo v skupini. To je v šolah delo učitelja, vendar lahko sodelovalno učenje uporabimo tudi onkraj šolskih zidov. Metode sodelovalnega učenja, kot so več glav več ve, okrogla miza, skupinske diskusije, intervjuji, preproste raziskave in različni projekti, so primerne, ko moramo usvojiti novo spretnost na delovnem mestu, uporabijo jo lahko celo starši pri svojih otrocih, bratje in sestre se na ta način namreč izjemno povežejo.
Sodelovalno učenje lahko z malo domišljije in znanja vpeljemo v skoraj vsako področje našega socialnega življenja. Poslužujejo se ga priznani managerji, ravnatelji, vodje izobraževanja odraslih, pedagoški in andragoški delavci pa tudi mentorji in inštruktorji.
Brihta toplo priporoča, da v svojo lastno pot do znanja vključite oblike sodelovalnega učenja in se poleg vsebine, naučite še kaj pomeni zabavati se ob učenju v dobri družbi. Nevede se boste urili v svojih socialnih spretnostih, učenje bo steklo lažje in čas bo mineval s svetlobno hitrostjo – kakor se za 21. stoletje spodobi.
