Naučimo otroka ljubezni do branja
Piše Sanela Brihta, foto: pixabay.com
Starši se bolj kot s katerim koli mejnikom v otrokovem razvoju obremenjujemo z učenjem branja. Večina nas ve, da se bo naš otrok naučil govoriti, ko bo razvojno dovolj sposoben in vemo, da bo v interakciji z okoljem začel ločevati in prepoznavati barve. Največ pritiska pa začnemo vršiti na otroka in posledično tudi na nas, ko pride čas za učenje branja.
Ravno pri slednjem postanemo velikokrat pretirano ambiciozni in zgodnje znanje branja pripisujemo otrokovi visoki inteligenci. Težave v napačnem pojmovanju si nismo ustvarili samo starši sami, tudi v šolskem sistemu se je starostna meja za učenje branja znižala. Kljub vedno višjim pričakovanjem, najnovejše raziskave na področju razvoja možganov dokazujejo, da v povprečju otroci niso pripravljeni na učenje branja pred petim letom starosti. Previsoka pričakovanja lahko povzročijo ravno nasproten učinek, otrok lahko doživi učenje branja kot frustracijo in na dolgi rok razvije odpor do branja.
Stran s predsodki
Poskusimo se enkrat za vselej znebiti predsodkov glede zgodnjega branja otrok. Tako kot otrok, ki zgodaj shodi, ne bo nujno postal atlet, tudi otrok, ki začne zgodaj brati, ne bo nujno nadpovprečen učenec. Nekateri otroci pri učenju branja rabijo nekoliko več časa in vaje, niso pa zaradi tega podpovprečno inteligentni in ni nujno, da bodo slabši bralci in na splošno slabši učenci. V praksi se je pokazalo, da so razlike v branju pri učencih drugega in tretjega razreda vedno manjše, oziroma jih sploh ni več opaziti.
Mihaly Csikszentmihalyi, profesor psihologije na Univerzi Claremont v Kaliforniji, je mnenja, da urjenje branja pri triletnikih in štiriletnikih ne prinese nujno pozitivnih učinkov, kvečjemu lahko povzroči odpor do prirojenega navdušenja nad knjigami. Prepričan je, da je veliko bolj pomembno, da se mlajši otroci lahko vživijo v vloge priljubljenih knjižnih junakov, pri tem razvijajo ljubezen do branja, preden se branja tudi dejansko naučijo.
So možgani pripravljeni?
Pri učenju branja morajo sodelovati vsaj trije deli naših možganov in sicer predel možganov, ki skrbi za vizualizacijo, slušni predel in predel možganov imenovan girus angularis, ki skrbi za priklic vidno-prostorskih zaznav. Sodelovanje med temi deli naših možganov se razvija postopno in z veliko vaje. Ustvariti se mora torej povezava med vizualnim in slušnim dojemanjem prebranih črk in dojemanjem pomena črk, ko so te združene v celoto, torej v besedo. Namen branja ni samo dešifriranje črk, temveč razumevanje prebranega. Otrok, ki je sposoben prebrati besedo, mora njen pomen tudi poznati in jo smiselno uporabiti v stavku.
Ljubezen do branja
Starši moramo spoznati, da ljubezen do branja ni nekaj kar lahko vsilimo našemu štiriletniku. Predvsem je pomembno, da potrpežljivo sodelujemo pri oblikovanju odrasle osebe, ki si bo znala življenje bogatiti z branjem knjig.
