Kako lahko starši pomagamo otroku pri učenju
Piše: Lara Brihta, foto: pixabay.com
Učne metode niso več take, kot so bile, ko smo v šolo hodili mi. Veliko se je spremenilo in veliko učiteljev starih metod »ne sprejema«. Torej, kako lahko svojim otrokom pomagamo pri učenju?
Najlažje je, da nam otrok sam predstavi temo, kakor si jo je zapomnil pri učni uri. Četudi ne razume, skušamo najprej razumeti njegovo stališče, da ugotovimo, kje je težava.
Najbolj pomembno je, da otroka bodrimo in mu dajemo motivacijo, saj se otroci bolje počutijo, ko vidijo, da starši nismo jezni na njih, če nečesa ne znajo.
Najbolj »priznana« in zelo učinkovita metoda je UČENJE SKOZI IGRO. Bodite izvirni, postavite se v otrokovo kožo – vprašajte se, KAJ MU JE ZANIMIVO. Uporabite reference iz njegovih interesov in ne iz učbenikov.
So mu zanimivi dinozavri? (za prikaz trenja vagona pri fiziki uporabite dinozavra, ki mu je spodrsnilo na travi). Pozabite, da gre za šolo in priredite sredi kuhinje ‘učno’ zabavo. Otrok tako pozabi, da je učenje »muka«, postane mu zanimivo, tako si hitreje zapomni in temu posveča večjo pozornost.
Kaj je še pomembno
Prav tako je pomembno, da otroku pokažemo interes z naše strani. Ko mu pomagamo, moramo biti zbrani, mirni ter potrpežljivi, saj obstajajo naloge in teme, ki so lažje razumljive kot druge in otroku moramo dati čas, da sprocesira, KAJ in KAKO nekaj deluje oziroma kako se naredi. Koristno je tudi, da otroku pustimo, da sam rešuje naloge in mu pomagamo, samo ko našo pomoč potrebuje.
Otroku vaša zbranost in odločenost ogromno pomenita. Tako se zaveda, da ni sam in da bo nekako rešil problem oziroma se nekaj naučil.
Spomnim se, ko sem se morala naučiti na pamet pesmico in sem že skoraj obupala, ko je v mojo sobo prišla mama. Vzela mi je list papirja, na katerem je bila pesmica, jo v miru prebrala. Sedla poleg mene na tla in jo začela prepevati. Sama si je izmislila melodijo in pri poudarkih kazala smešne obraze. Ko je drugič začela peti, sem ji sledila in tako sva prepevali pesmico znova in znova. Znala sem jo, ne da bi se sploh zavedala, da je ob deklamiranju ne prebiram več. Naslednji dan v šoli sem pesmico zrecitirala, seveda brez melodije in čudnih mimik, te so ostale v moji glavi in pregnale mojo tremo.
