Berimo pravljice

Berimo pravljice

Piše: Špela Brihta

Včeraj je bil mednarodni dan za pripovedovanje pravljic, ki nam je sporočal, da naj vsak večer rezerviramo za pravljice.

Pravljice so mnogo več kot zgodbe za kratkočasenje, iz njih se lahko tako otroci kot odrasli mnogo naučimo. Pepelka nas nauči potrpežljivosti, lepega vedenja in pouči, da se trdo delo slej kot prej obrestuje. V Rdeči kapici se skriva opozorilo, da moramo paziti, komu lahko zaupamo, in da ljudje niso vedno to, za kar se izdajajo. Mala morska deklica nagovarja k preizkušanju novih, neznanih stvari in kliče k izzivom, medtem ko nas Trije prašički učijo o prednostih timskega dela.

Nikakor pa ne smemo pozabiti tudi na slovenske ljudske pravljice. Zlata ptica nam pokaže, kako se dobra dela poplačajo, slaba pa kaznujejo, medtem ko nas Mojca Pokrajculja seznani z dobroto in strpnostjo, obenem pa ponudi razmislek o tem, kako smo lahko nedolžne žrtve tistih, ki izkoriščajo našo nepripravljenost in naivnost.

Pozitivni učinki pravljic na otroke

Nauki in morala pa niso vse, kar lahko odnesemo od pripovedovanja oziroma poslušanja pravljic. Že Einstein je trdil, da so otroci, ki poslušajo pravljice bolj inteligentni od tistih, ki so za pripovedi prikrajšani. Pravljice spodbujajo otrokovo domišljijo, ki igra ključni faktor tudi kasneje v izobraževanju posameznika, ustvarjanju kariere in pri zasebnem življenju. Z domišljijo krepimo sposobnost kritičnega razmišljanja in presojanja pri spopadanju s težkimi odločitvami. V različnih pravljicah se otroci lahko seznanijo z različnimi kulturami in svetom izven svojega domačega mesta ali države.

Ljudje se radi poistovetimo z junakom zgodbe, ki je običajno dober in zmaga nad zlim. S tem pravljice razvijajo moralo, učijo, da se dobrota izplača, obenem pa lahko pomagajo pri soočanju z lastnimi demoni in bitkami, ki jih vsakdo izmed nas bije s samim sabo. Podobne učinke imajo tudi kakovostne pravljice v risanih filmih. Sedenje pred TV-jem pa ne more nadomestiti našega pomirjujočega glasu, ko že tretji večer zapored otroku pripovedujemo isto pravljico.

Še danes je moj najljubši spomin iz otroštva, ko mi je babica pripovedovala zgodbo o Pepelki. Kadarkoli jo je želela skrajšati ali spremeniti kakšno podrobnost, sem protestirala. Čeprav se tega takrat nisva zavedali, je bila to dobra vaja za moj in njen spomin – pa še veliko bolj zabavna kot reševanje križank.

S skupnim branjem pravljic lahko odpravimo otrokov odpor do branja in mu privzgojimo ljubezen in spoštovanje do knjig. Konec koncev pa ne gre le za učne učinke, pravljice so zabavne, pomirjajo in nam dajejo občutek varnosti. Občutek, da bo ne glede na vse – vse v redu. Med poslušalcem in pripovedovalcem pa ustvarijo posebno vez zaupanja in občudovanja, ki traja še dolgo potem, ko naše skupne ‘pravljične večere’ prerastemo.

Nazaj